Pojdem

Pojdem
in žabe bodo bruhale ogenj
pod ledenimi skalami norega jezera
in princi bodo oslepeli
in krone bodo padale
takrat sezujem čeveljce
in zvezde mi bodo uhani
takrat pojdem
in besede bodo narobe obrnjene
in ljudje bodo spet človeški

Veste, ne vem naslova. A sigurno vem, kaj sem napisala...

Ne vem, zakaj sem tu.
Vem samo, zakaj nisem več tam.
Šla sem po mnogih okroglih poteh,
in spet prišla na prvo stran.
Ne vem, kakšna sem.
Vem samo, kakšna sem bila.
Veste, ne vem, če še enkrat bi šla
kaj drugače skozi svojo pot in meje,
a sigurno šla bi počasnesje
in mladost užila kar se dá.
Ne vem, če želim delo,
a sigurno hočem svoje sanje,
in če življenje sem jaz,
sprejeti moram...tudi sranje.
Veste, ne vem, kaj je ljubezen.
Sigurno pa vem, kaj ljubezen ni.
Mlad ali star, si kdaj neoprezen
in od smeha do solz, vse se zgodi.
Ne vem, zakaj sem sama.
Vem samo, s kom ne želim biti.
Da obstajajo tako ljubezni revni, kruti,
da hočejo ti sklatiti peruti,
in da oči bi morala prosíti dvoje
za nekaj, kar je moje?
Meni to je prazna slama
od ljudi, ki so navadne riti.
Veste, ne vem, kaj sem,
a zdaj sigurno vem, kaj želim biti.
Ne vem, kako. Kdo bi vedel, znal?
Marsikdaj ravnam napák, to vsak uvídi,
a človek nisem slab in žal
mi je, če kdo me takšno vidi.
Veste, ne vem, kaj vem.
Vem samo, česa ne vem
in toliko je znanja, ki ga iščem,
da nemogoče je, da celega obiščem.
In sem potlej kot vihar, ki buta ob skaline,
z glavo klati, hoče hruške,
dobi pa same grde buške.
In prav je tako, tudi to mine.
Veste, ne vem, zakaj pričela sem peti.
A sigurno vem, zakaj več ne govorim.
V meni je pesem in vse, kar bom z leti,
v najlepše zvenenje in ton spremenim.
Ne vem, zakaj ne maram besed,
a zato sigurno vem, zakaj ljubim pozavno.
Glasba je Bitje, ki kaže, da svet
še vedno je Eno, kot bil je nedavno.
Ne vem, zakaj srcé ji verjame,
a sigurno vem, zakaj ne verjame ljudem.
Vzamejo več, kot iskreno se vzame
in nekaj, kar čutim, od tega ne grem.
Veste, ne vem, zakaj sem tu.
Vem samo, zakaj nisem več tam.
Bile so ugasnjene sveče, izpraznjene čaše
in srcé, ki s telesom nikakor ne paše.

Oranžni tobogani
rdeče gugalnice
v peskovniku
polnem pljunkov in ogorkov in iztrebkov
zidajo neizvirne gradove
in si kradejo rumene lopatke
jaz imam zeleno
in ne smem k njim
od takšnih gradov bežim
z otroško glavo
dušo boso
s Smrtjo
se skrivalnice igram
in včasih mi celo posodi koso.

Haiku I.

Danes počutim
se kakor Beethovnova
Deseta. Ni je.

Grem; Na hrbtu upov prazne vreče,
in dom je daleč stran od mé.
S kakšno grdoto mi bije srcé,
da v njem nihče ne vidi sreče..?!

Ljubezen!

Zdi se vsak korak, ko Te uzrem tam blizu v daljavi, kot premajhen prostor, da bi pravočasno Ti znala pristopiti. Ljubezen! In mudi se mi, mudi se mi strahotno do Tebe! S težkimi koraki planem v tek, da Te le ne izgubim, da le ne usahneš v množici, čeprav vem, da stojiš tam zame.
Ljubezen! Ves beton se spremenil je v cvetje! Ljubezen! In drevesa zrasla so navkljub vsem cestam. Ljubezen! V solzah in hrepenenju Ti končno pritečem v objem. Ljudje obnemijo in svet za trenutek upočasni svoj tempo. Dotaknem se Tvojih lic. Tako zelo Te poznam! Ljubezen! Ljubezen, ko bi vedela, kje vse sem te iskala... Kje vse so se spotikali pogledi v upanju, da nekoč uzrejo slog in barve Tvojih ustnic. Poljubljaš me v dno duše in na svetu ni dovolj solza, ki znale bi izprati poljubov slednjih sladke govorice! Da vedela bi to, ljubezen...
Prva dovolim si spregovoriti. Kaj se spodobi, da Ti pravim? Ljubezen! Da Te ljubim? Zakaj že? Če toliko lepših je stvari, ki osmisljujejo Tebi predano naklonjenost! Ljubezen! Kaj naj Ti torej pravim? V gneči vseh besed, izgubim razum. Z razgaljeno dušo bolščim Ti v oči, ki so tako nežne in plahe; tako čutne in prijetne, tako znane in domače. Ljubezen! Minila je morda peščica minut, a v meni je čutov za 1000 let! Ljubezen! Ne misli da jočem iz žalosti, ljubezen! Žalosti me le dejstvo, da tako dolgo si pustila me čakati, da zdaj komaj pridem k sapi!
Ljubezen... Kako tople Tvoje so dlani, ko me oklenejo v objem! Kot bi zvezde iz neba prav zame na Zemljó prišle. Tvoj je pogled kot zrcalo, v katerem občudujem svoj nasmeh. In Tvoj glas, kot pesem bi zibala me v spanju! Ljubezen! Tukaj stojiva, tako življenju prepuščena. Strah me ni s Teboj ničesar. Kako Ti je uspelo tako hitro spoznati me, spoznati v dno moje nerazumljenosti, kako znala sem tako hitro Ti pustiti, da si smela, ljubezen! Moj svet Ti zdaj odpira vrata, brez sramu in brez ovir, da prosto vstopiš in zdi se tako prav... Ljubezen!
Diham zrak, zdaj čutim to. Vdihnem in misel me lepše pozdravi. Z oči si bereva, kot bila bi iskala že tisočletja nedorečena skupno govorico in več mi ni mar za preteklosti grobe prekati, ki med nama ostro so vse poti zastrle... Kaj pa je važno, kaj porečejo ljudje! S Teboj vseh krutih sem opazk odporna. Ljubezen!
Ne odidi, ne odidi, občutek imam, da pretok krvi bi se nemudoma mi od žalosti ustavil! Ne odidi, kdo me potlej bo učil živeti in pomanjkanje ljubezni ne bi zmogla več prenesti! Ne odidi, ljubezen! Kot otrok Te prosim in se oklepam v joku Tvojih besed, ko ponavljaš, da si tu, da si tu, saj vem, da si tu, pa vendar je slednje tako neizmerno toplo slišati!
Zdaj bom zaspala, ljubezen. Saj srečava se med zvezdami, ko luna naju združi v mesečini! Pogrešam Te, ljubezen. V vseh zaprašenih kotičkih trudnega srca...
Zaupaj mi svoj naslov in naučila se bom leteti, da Te najdem.

In nekoč mi boš povedal, kdo si.

V Krškem, 26.06.2009

V večeru nežnem ure hude
svet namaka težke ude.
Oh, okno smešnih madežev
previdnih kapljic, ki očara...
V dežjú lasje so mi košara
polna srečnih sadežev!
Kakó popolno je nebo brez lupe,
zdi se mirno in brez vsakih zmot!
A tudi zvezde kdaj gredó na pot,
kot mi, prosjačijo za upe...
V večeru nežnem ure hude
svet namaka težke ude.
Pogrešam Te.
V srcé mi segaš hrepeneče,
hvala, ker obstajaš, Dragi!
Ko svet me pušča v nesnagi,
Ti učiš me sreče!
Zate vzela bom najlepše mole,
dure in še kaj vmes, -
pisát' na tisočere pole,
dokler ne zmanjka mi peres!
In ni mi mar, naj Tvoja usta
ljubi, kogar ljubiš Ti, -
jaz ostajam brez skrbi
in v sebi nosim lepa čustva.
V večeru nežnem ure hude
svet namaka težke ude.
Pogrešam Te -
in takrat je tako.
Le naj Ti bo lepo
in potem bo tudi meni lažje.

Osrečuje me vsaka misel nate.
...Hvala.

Jetníca sem
in to premajhne kletke.
Kadar skušam priti ven,
mi svet v telo zarine metke.

Po svoje mi beži korak,
ko tečem čez življenja jase,
borim se s strahom kot vojak,
ki s puško vselej meri vase.

V Krškem, 29.05.2009

Vi mi povejte, in Vaši glasovi,
in Vaše roké, ki so tople,
čeravno ne vem, kako so tople.
Vi mi povejte, Vi, ki ste pesem,
in sladka Vaša usta,
čeravno ne vem, kako so sladka.
Dasi Vas ljubim, srcé mi je v zmoti.
Dvom in žalost često hodijo nasproti!
Od Ljubega imena, ki zna takó navdati,
jaz oči in dušo moram stran držati.
Zato Vi mi povejte, moj dragi Gospod,
kako, da Vas ljubim in s kakšno namero
spet v meni obudíli vero
ste prirodno, ki iskana je povsod.
Vi mi povejte, in Vaši koraki,
in Vaši lasje, ki so mehki,
čeravno ne vem, kako so mehki.
Vi mi povejte, Vi, ki Vas ljubim
od hipa, ko prvi pogled bil poslan
je Vaših oči. Kaj skrili ste vanj,
ki on me varuje, da se ne izgúbim?
Da se ne izgúbim, ki on me varuje,
varuje pred toče viharji telo,
veste, kadár se zagledam v nebo,
vsaka me misel na Vas osrečuje.
In vse, kar je moje, je Vaše tedaj,
ljubezni žejnih ust studenci,
ki njih so lovorjevi venci
v Vas zazrli Ljubi kraj.
Zato Vi mi povejte, in Vaše prevzetje,
in Vaša hrabróst, ki je močna,
oh, ki vem, kako je močna.
Srcé se boji, to radóst zašpotuje!
Te čute, Vas prosim, naj mi oprostite;
oči so kot morja, ki v njih zablestite
in misel od ognja mi več ne miruje.
Vi mi povejte, mar greh je predati
Vam svoje telo in duhá? Ondaj glejte,
če greh je ljubíti, pa to mi povejte, -
mar ni več pregrešno to drugim dajáti?
Sla, ki zagrize v meso in okovi,
ki v kožo vbadat' pričnó grobe bliske,
to pot me ne reši krvi elegíjske;
so topla zavetja ledeni domóvi!
Vi, ki ste pesem, bodíte češčeni!
Eno ime mi od Vas zadostuje
in eno srcé, čígar bitje zasnuje
svetlih nad upe in prístnost v meni.
Vi mi povejte, Vi, ki ste pesem,
in sladka Vaša usta,
čeravno ne vem, kako so sladka.
Dasi Vas ljubim, srcé mi je v zmoti.
Dvom in žalost često hodijo nasproti!
Od Ljubega imena, ki zna takó navdati,
jaz oči in dušo moram stran držati.
Le enkrat še v žejne oči mi poglejte...
in kako, da Vas ljubim, mi s petjem povejte...

I'm afraid of getting older;
to fight this torment, I admit,
I do not know what for my soldier,
whether only brings defeat?!
And just a word about mankind:
I've never seen a thing more blind!!!
I'll use my weapon, swords and gear,
for it's trombone that keeps me here...

Čustven zapis, na pomolu, Koper

Stopila sem na rob pomola,
na stežaj odprla svoje rôke,
da Te sprejmem,
ko potrkaš.
Lahno zavrtim se trikrat,
zdaj sem mirna;
nihče ne opazuje, le obala.
Ura gre in pride spet;
še vedno več mi ni kot sedem let,
ko pela sem in poslušála,
zrla s čistimi očmi v svet.
Ura z uro še koraka
gor in dol po žejni vodi,
sladek čas, čas polnoči!
Tu ostala bom do treh.
V norostih vseh,
ki jih prebujaš
z željo, da jih preučim.
Mirna sem in že ležim,
pomol je topel kot nikoli.
Če prideš kdaj kaj naokoli,
najlepši kot ti podarim.
Odpre se na stežaj mi roka,
padel si v naročje mi.
Kako si lep, Ti, moder Duh,
Tvoj glas pomladi, časten sluh;
kot cvet mi padeš pred oči.
V Tebi čistost je otroka.
In nežno Te poberem s tal,
pridružiš se mi na pomolu,
povej, kako si? V duru, v molu?
Kako do sem si potoval?
Veš, pogrešam takšne Dúhe,
kot je Tvoj, ki me obišče,
Tebe vsaka misel išče!
Od klicev želje so že gluhe.
Želim, mar je to slábo?
Zvečer se Vate potopim
in zjutraj mirno se zbudim
objeta sama s sabo.
Veš, mi glasba vedno ni dovolj,
da ne bi padla v samoto.
Ti mi daješ mir, krasoto,
pridi, pridi na pomol...
Naj Duh telo pokliče še;
veš, solze so zahrepenele,
da stvarne bi roké me objele,
in če Tvoje bi le-te bilé, -
dvoje bi bile dovolj!
Pridi, pridi na pomol...
Od Tebe morje vidim trojno,
od Tebe je srcé pijano!
Tu ležim in Ti nad mano,
kot glasba ljubim; brezpogojno.
Zaplavam v nočnem plimovanju
od gorá vse do dolin,
Tebi pojem, pišem, in
Te ljubim v nepričakovanju...

Tebi!

Tonov nebesnih krasota ne mine,
iz lepe v še lepšo izlivaš se spet,
v morju lepote, nje častne miline
Tvoj zven živel bo še tisoče let!!!

Pogrešam Tebe.
Tvoj zven.

Po tirih neizprosnih

Gledam skozi okno
žalostnega vlaka in veseli Angeli
so mi dejali
naj se z Njimi družim
jaz pa tiho zavrnem vabilo
in misel se podvaja
iz g-mola v c-mol in v g-mol nazaj
in misel se na pol prelomi
še preden izzveni...
ropoče glasni vlak
po tirih neizprosnih
in peljem se in peljem
v napačno smer življenja
postaja vsaka mi iztrga
en otroški del
že starka bom
ko najdem dom?
Pozavno stisnem k sebi
kot neki fant tu zraven
svojo deklico objame
ter pravi z deškim glasom
da ljubi jo v vsem bistvu
jaz pa kot čudak vesoljski
bijem svojo bitko v času
in umiram na ledenih
ljubezni skalah ostrih
srcé se rado dotaknílo
bi neba in ne pročelja
ljubeznivih čutov
zato umira v samoti
nerazúmljenih očitkov
ne maram te praznine
ki vlada v nasladi
in kruti so še bolj
te stvóri neokretni
ko upajo ta čustva
za ljubezen oklicáti
še gledam skozi okno
še pelje vlak pošastni
in tuli in oznanja
korake tuje, tujo misel
in peljem se in peljem
v napačno smer življenja
odkrivam delce tega
neizbežnega planeta
a moje sanje so nekje
kjer človeštvu je zastrto
bistvo in pogled
vsaj kdo
da bi mi rekel
vsaj kdo
da pojdem z njim
da ve za svet oklican
da ve za smisel nas
ki bivamo drugje
vsaj kdo
kogar objem
bil čist bi in poznan
še gledam skozi okno
še pelje vlak pošastni
dekletca za menoj
v petkah čednem plašču
glasno govoré
se rezko krohotajo
v željo ženskosti odete
a ni jim več kot petnajst let
a jaz čudak vesoljski
bijem svojo bitko v času
in vlak ki pride gre
nihče ne bo me prosil
naj ostanem ali grem
vlak ki pride gre
po tirih neizprosnih

Anja - Improvizacija

At times I have to sit by the piano, just to sing my pain out, when I long for world to understand me, when I don't understand myself...
I know I have no particular sense for running my fingers up and down over the piano keys, but...
...who ever said expressing the feelings was easy...
Here's the track which has been made quite spontaneously.

Something unbelievable happened...

School bells were ringing.
It was another day of pain and confusion rising inside of me. I thought it might be good to clear my mind so I went out in the schoolgarden, trying to collect my emotions together again.
I had been standing still for 15 minutes when I realized it was raining. Actually, I had even not noticed the raindrops on the bench, when I sat down on it.
During that time there were no feelings I would not hold inside - not just how all my day had been going completely wrong, but how I had given up upon everything.
I felt as if I never would be able to do anything worth doing; I looked in the sky to see if the Nature had heard my wondering thoughts... I didn't know why, but when I had been talking to the sky, something unbelievable happened!
I looked at one particular place in the grass and there was a little, very tiny four-leaved clover. I was wondering from where this small clover came from? If I were searching for it, I could not find it.
That moment will always be a mystery, but one thing I do know now - it was a gift which has been sent by Nature, to prove me I deserve happiness.
Suddenly the trees opened their arms widely, saying I am never alone and when I was leaving the garden I found the rain had stopped.

Melt myself away, as life is turning cold

" Melt myself away, as life is turning cold,
Younger is my corpse than desperate heart forlorn, -
Not the wasted years, but tears do make me old,
In the restless blaze I've found myself unborn!
Generous, my love! With pain it's come to bless!
Haven't I been ill? Wounds start me to posses!
Talking with the sky for years to hear me pray,
Still I sob and shout, still the pain increases,
Knelling bells at night, no sunlights through the day,
Yet I bleed inside, Yet I hold diseases!
Farewell to my love! Am I to go allowed?
Anywhere but here my life shall be more proud!
To die, to disappear! To feed my yearning mouth,
Ears to fill with voice, in heart to bring the health!
Desperately I'll run, from east, west, north to south
And search for a place where stars create the richest wealth.
Nature, oh, the Queen! Let me join the rain,
Gain me once for all and wounds will try to drain!
Ending now has come, last breath may touch Thy ear, -
Lisbon will remain... my night sky fated Dear!"

* A piece of my first English dialogue story in verse.
The songs will be published shortly and whole dialogue story as well.

I still couldn't find the reason

I still couldn't find the reason
why you
and how can you do it
but each time I feel lost
I just think of you
and then
I exactly know
where I must go, -

as like the water reaches ground
and raindrops blessing join the sea,
such the beauty makes me sound
whenever I might speak with thee!

Träume

Jeden Tag mich selbst ich lehre
und schlafen geh' ich unter Tränen, -
wie klein ist Welt, ganz ohne Ehre,
wie viel Wahrheit muss ich erkennen!

Die Jugend macht mir großen Schmerz!
Ich fechte stark mit keiner Wehr,
mein blutig unbedeutendes Herz
von einem Weh wird's Liebe leer...

Mein Gedank' kann träumen nicht!
In Flamm' ist meine Liebe und
von Wunden wird sie nicht gesund,
seit sie verlangt nach Ihrem Gesicht!

Ihr Blick so schön wie Sternenmeer
hat mich angesehen kalt, -
meine Hoffnung hier besteht nicht mehr,
In meinem Grab ich werde alt!

Nur ich warte auf die Jahre
wenn im Tod sind Träume wach, -
erst ich atme auf der Bahre
und im Leben schlaf' ich nach...

Pogrešam Te.
Lepa, topla je misel...
Le v srcu mi je nenavadno -
in Ti bi se presenečeno
smejal mojim čutom.
A ni mi mar.
Lepa, topla je misel...
Pogrešam Tvoje igranje,
ki Te spreminja v Angela!
Daš mi krila...
Učiš me...
Živeti...
Tudi leteti...
Pogrešam To.
Pogrešam Te.

Each night I feel you not apart

Each night I feel you not apart,
your touch the brightest stars awakes, -
a lack of you inside my heart
this evening even longer makes...

How many days I've tried to keep
myself from all what You are, Dear!
Now the love is just too deap,
that it could lightly disappear!

My raptured affections still bigger grow,
so does my love, that You'll never know.

In silence I will hold the pain
and even if I have to hide,
to fight these feelings in my vain,
my love for You won't be denied!

This magic I can't let away!
I love and this I can't erase!
The sea I'll kiss and lonely pray
to fall in arms of your embrace...

My raptured affections still brighter glow,
so does my love, that You'll never know...

Času čas
srcu svobodo
glasbi zrak

Preciso da tua presença

Quanto mais
preciso da tua presença
mais
me sinto só.

Não faz sentido.
Ou faz?

Sinto tanto
a tua falta
e isso é tudo
que sei...

Kmalu ne bo le trgovin z malimi živalmi,
ampak bodo tudi trgovine z malimi otroki.
Pa še kletko boš dobil.
Pa garancijo, -
če boš imel srečo.

O medo

Fazes-me
querer respirar,
mas
tenho medo
de ser viva...

A vida não gosta de mim.
Não quer ser minha amiga...

Na lovu za resnico sem ugotovila
da je ni
da vsak ima svojo
in ko enkrat se eni pridružiš
si njihov
nič več svoj

Adagio molto e cantabile

1000 in 1000 besed je premalo
moja Ljubezen
da Tebi vso predanost
moč biló bi pokloniti
potem pa
v devetem taktu
zaprem oči
in si tako blizu
mar nisi še slišal
ponoči
takta šestindevetdesetega
ko Te objamem
in si tako blizu
takta stotriindvajsetega
ko Tvojih oči pogrešam poglede
in si tako daleč
potem pa
moja Ljubezen
je 1000 in 1000 besed premalo
le še takt poslednji stoenaintrideseti
me spominja
na predanosti neskončnost
ko Te pogrešam
in pogrešam
vse dokler se ne izlijem v sanje
in ko se zbudim
še vedno si želim
moja Ljubezen
da Tvoj bi se obris pojavil
pred osamljenim ušesom
ki ljubi
ljubi Te v prav vsej moči
stavka tretjega
Beethovnove Devete...

Iz tega življenja v lepše grem kraje

Iz tega življenja v lepše grem kraje,
v kako zelo lepše, izreči ne znam!
S pozavno v naročju odhajam drugam,
stran od tegob, v daljno krasne postaje!

Tam zven harmonij me v sanje zamaje,
tam svoje vse dni si s toplino obdam
in pesem, ki poje, če strt si in sam,
s svojim mi tonom blaži ran vzdihljáje!

Vsak dan v solzáh jih skriváj občudujem,
Njih, ki jim glasbe življenje je dano,
a meni ostaja breme posmeha.

Daleč za Njimi nekje mrtvo plujem
in gledam žálno, kak' grédo pred mano,
ne zmorem sledit', živim brez uspeha.

Tvoja?

Tvoja???
Jaz nisem tvoja!
Jaz sem svoja.

Le droit chemin

A chaque kilomètre
chaque année
des vieillards au front borné
indiquent aux enfans la route
d'un geste de ciment armé.

(J. Prévert)

Pozavna VII.

Življenje,
sonce,
lepota,
upanje,
dom,
zavetje,
obstoj,
neprecenljivost,
smeh,
veselje,
objem,
toplina,
prijetnost,
magija,
prijateljstvo,
prevzetnost,
modrost,
um,
nebo,
zvezde,
neskončnost,
svoboda,
razum,
učenost,
sreča,
zaupanje,
iskrenost,
ljubkost,
energija,
čudovitost,
posebnost,
mir,
krila,
pogum,
pristnost,
dotik,
poljub,
ljubezen;

Dih. Ton. Smisel.

Saudades de ti...

Não estou me sentido bem. Tenho saudades de ti... Não quero apaixonar-me, mas não posso ficar sem ti! O que eu vou fazer? Quero abraçar-te... Quero beijar-te... Quero ter-te ao meu lado... Quer saber o que mais? Ainda sofro muito!!! Não te quero perder. Meu anjo... Adoro-te, adoro-te do fundo do meu coração! Adoro-te para sempre... e sempre adorarei!

(Um dia verei as estrelas contigo,
não sei quando, mas verei...)
Meu anjo...

Inwardly seeing the cruelty of yearning,
begging my life to give me a sake, -
why do I feel that my heart is burning?
How could we distant this paradise make?

Your smile and kindness and there's more to see,
the words that you give me I'll always admire...
Oh, how I long for your touch upon me,
to touch me your lips, I will ever desire!

Silently words in heart I still keep
for once I'll be treading in front of your face,
and then, I confess, in soul I will weep, -
when my eyes with your eyes will gently embrace.

A wish of sweet paradise I proudly raise,
I treasure your presence in dreams like a gold.
Wherever I go, for you I keep place, -
your known heart inside me I carry, I hold!

Please, feel me with stars, when I wait for you alone,
my too weak mind I hope you forgive!
As long as the sky is our warm home,
we are not distant, in this I believe...

Pozavna V.

Poezije lepše se misli rodijo,
Obnemijo krutih stihov časi,
Zadovoljni ob Tebi spet duše so glási!
Angelov zven si... Zdaj s to melodijo
Vzklilo srcé bo iz bede počasi
Naprej vse do zvezd, do obstoja, do nad!
Angelov zven si... Nebo in zaklad...

Pozavna...
zvenov slavna...

(:

Rada bi
bila tisti del glasbe
ki je sam sebi zadosten
kjer ni več prav in narobe
ampak
le občutki
in
občutki
in
končno
da inštrument ti je drugo srce
in
potem
imaš dve srci
in si največji bogataš

The bed of loneliness...
Pillows of tears...
Even candles have drowned
in water of my sadness...
My tired eyes
want to sleep so badly...
and...
If there I find the place to be,
then let me never wake again...
The sky of music...
brightly lighten home of mine,
your sound inside I'll always feel...
For notes of love, for peaceful line
my broken heart is longing still...
The bed of loneliness...
Pillows of tears...
What more should I write
locked in this room?
If no one has a key...
to open me...
My dear trombone,
please, help me to get through,
the only home
I ever had was you...

The words were roaring, hopes have died,
then suddenly the touch I've felt...
The touch of something warm inside,
which frozen heart of mine could melt...
Now I know - it was your hand,
from the room of fear now I've come back
and all I yearn for... - You, my friend,
of you, my sun, I feel the lack!

Razkrij mi svoj svet, tako lep in krasán

Razkrij mi svoj svet, tako lep in krasán,
ko v topli belini večer bo obstal, -
Predragi, srcé si mi sladko obdal
s pogledom nebesnim, mehkobnim iz sanj.

In kadar rodil se poslednji bo dan,
še vedno v željáh mi bo stih trepetal,
v nesreči in bedi s solzámi zaspal
spomin bo, za vekomaj Tebi predan!

Da Tvoj dotik me oklene čez pas,
da s Tvojo moja se misel postara,
srcá hrepenenje rojeva zdaj glas!

Jočem, Predragi! In stih se mi para,
ko ljubim skrivnostno Te skozi čas,
ki gre in beži in naju ne mara...

Pozavna IV.

Kako mu uspe, kako sem hvaležna...
Želim si, da bi imela možnost ves čas biti ob takšnih ljudeh. Sama sebi prepuščena sem tako nesigurna in pravi občutek bistva pozavne velikokrat zavrnem v svoji temi in dvomu.
Občudujem takšne ljudi, kot je ta človek, da si navkljub vsem delu vzame čas tudi za nekoga, kot sem jaz...
Zdaj imam spet magično motivacijo, da izoblikujem stvari v boljše. Pride čas, ko se odtujim od te ideje, zato sem tako hvaležna pozavnistom, ki to znajo nazaj obuditi ter mi pomagajo, da se ne vračam nazaj, ampak sledim svojim občutkom.
Znotraj sebe spet občutim ljubezen do pozavne. Da to želim zase, ne zaradi ljudi, niti ne zaradi svoje revne glave, ampak zaradi čutov, ki jih imam v srcu. Žene me naprej in zdi se, kot da je moje življenje to ustvarilo z namenom... Z namenom, da bi našla smisel, svoj prostor, up in ljubezen.
Preprosto si drugače ne predstavljam svojih dni, kot da jim popolnoma predajam sebe skozi glasbo, s pozavno. Moja čustva niso nič drugega kot nešteto nerazumljivih vibracij, ki zvenijo in ta zven... ta zven se zdi večji od vesolja! Rada bi, da vzklije iz mene! Da se oglási in za seboj pusti prevzetnost, ki jo premore le glasba...
Brez nje bi umrla... in moje srce bi razpadlo. Brez navdiha, kdo bi bila? Do kod bi segale moje misli? Kje bi bilo moje mesto? Kako bi sploh znala obstajati?
Danes se v mislih neprecenljivo zahvaljujem temu človeku. Vem, da tega zagotovo ne bere, pa vendar je občutek hvaležnosti nekaj zelo velikega in rada imam ta občutek.
Spoštujem in občudujem njegovo igranje; njegova moč, ki jo premore v umu, pa je spet vzgojila delček moje zmedene glave.
Danes bom spet lahko celo noč jokala, a tokrat, za spremembo, od sreče.
Ker sem se nekaj novega naučila in ponovno začutila razlog, zakaj sploh sem; kako sem, in kdo sem z glasbo.
Zakaj toliko čustev? Ker mi to pomeni. In preprostejše razlage ni...
Ker me to osmisli.
In smisel nas ohranja žive...

...Hvala.

V mislih Te nosim, so Nate spomini

V mislih Te nosim, so Nate spomini
dar imenitne besede zveneče,
pozavna; zavetje, ton zlate sreče,
kak' stih bi k Tvoji dosegel globini?

Umetnosti čast in Nje pokrajíni,
kjer sonce oranžno, zmeraj žareče
me z magijo žarkov v čúdo obleče
vsakič, ko z glasbo srcé se zedíni!

Znali ljudje so tako me zabosti,
da več mi srcé in telo ne živí,
glasbi izrekam zdaj svoje bridkosti.

Kako me ta svet in življenje bolí!
Ko zunaj norim od divje mladosti,
a srcu se lomijo stare kosti...

Dolgo je že nazaj, odkar smo ženske iz pihalnega orkestra bile preoblečene v nune in pele "I will follow him," pa ljudje še vedno kdaj govorijo o tem. To se mi je pravkar zgodilo, pa sem si posnetek šla ogledat... smešno, kako hitro si ljudje zapomnijo takšne stvari. Smešno (klik).

Not hands, your soul I felt embracing me,
from where I've come now here I've found
the voice which set my mind completely free, -
inside I still can hear its sound.

This voice won't stop calling
your name deep within my heart…
And tears won't stop falling
till distance is keeping us apart.

Zrno sreče

Nekdo, ki se smeje,
nekdo, ki obrekuje,
nekdo, ki s srdom odkimava,
nekdo, ki misli, da ve,
nekdo, ki ne želi razumeti,
nekdo, ki s prstom kaže nate,
nekdo, ki se posmehuje

in potem

nekdo, ki tako toplo in milo
v roko stisne
zrno sreče...

Nekdo, ki ni le na svetu.
Nekdo,
ki je svet.

Hlapci

"Zdaj pregledujem zgodovino protireformacije. Takrat so v naših krajih pobili polovico poštenih ljudi, druga polovica pa je pobegnila. Kar je ostalo, je bila smrdljiva drhal. In mi smo vnuki svojih dedov."

"Hlapci! Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje! Gospodar se menja, bič pa ostane in bo ostal na vekomaj, zato, ker je hrbet skrivljen, biča vajen in željan!

"Med vas bi Kristus ne prišel z besedo, prišel bi z bičem! Norec, ki se je napravil, da bi vam odklepal to pamet devetkrat zaklenjeno."

(iz knjige Hlapci; Ivan Cankar)

...In kdaj se bomo zamislili, če ne takrat, ko bo prepozno!!!

Objela sem Te
in Ti si me objel,

poljubila sem Te
in Ti si me poljubil,

prijela sem Tvojo dlan
in Ti si mojo,

šla sem s Teboj
in Ti si šel z menoj,

sledila sem Ti
in Ti si meni sledil,

dotaknila sem se Tvojih lic
in Ti si se mojih dotaknil,

rekla sem, da Te ljubim
in Ti si molčal.

Ivan Cankar,
hvala.

Dovolj mi je strahu, v katerem živite, šibkost imate za izgovor! Pogrešate svobodo, a srcé menjate za vrv, da si povijete krila!

Mene ni strah svojih kril.

Mene ni strah leteti.

Le pristanek

mi vedno znova

zlomi

nekaj kosti.

(Raje mrtve noge,

mrtev trup,

kot

mrtve misli

te skrajno žalne

vsakdanjosti.)

Kje si že videl to majhno dekle,
ki tava pod nebom nevidno?

Kdaj si že slišal pesnitev, ki mre
tuje, čeprav ti poznan je vsak lik?

Kdo je dekle, ki te gleda goreče,
zakaj razjeda ljubezni jo krik?

S pogledom vsakič te v zláto obleče,
kako te pogreša, z oči ji kriči!

Pa ne zdi se ti, moj Dragi,
da še včeraj sredi noči
si za roko jo prijel
in brez strahu iskal strasti,
ko nje telo si vso objel…

Mladi in izražanje, estetika in pomanjkanje

Včasih me presune globoka žalost, ko zasledim govorico mladih, ki je tako naveličana, anglizirana in posledično zaskrbljiva, saj v njej skoraj ni več moč občutiti bogastva in umetnosti slovenskih besed!
Slovenski jezik je čudovit, romantičen, kot tudi trden, samostojen in globok, zato bi mu morali dopustiti, da zaživi v vsej svoji krasoti in umetnosti! Seveda bi se za to morali prizadevati posebej mladi, da bi ponovno vzpostavili odnos do materinščine, katerega zaenkrat vse bolj izgubljamo.
Kot mlado osebo, me spreleti silovit srh, ko opazim mlade, ki niti ne berejo več, niti jim ni mar za obnašanje ali izražanje; le da je preprosto ter čim lažje...
Kako mladim prikazati, da s pačenjem slovenskega besedišča sebe nikakor ne povzdigujejo iz tiste njihove naveličane, skrajno primitivne patetike, ki si jo ponosno ustvarjajo z družbenimi ideali? To vendar dokazuje še večjo nespamet in neumnost, čemu takšno pomanjkanje estetike?
Včasih se mi zazdi, da se mladi prav radi silijo biti neumni, in to še bolj, kot so! Ne želim biti nesramna. Tudi sama sem mlada in vse prej, kot pametna, -
pa vendar se tega vsaj zavedam! Pa vendar me kdaj tudi zaskrbi odraščanje nas, mladih, in ko vidim današnjo mladino, se znotraj mene obudi prijeten občutek, ko pomislim, da nisem v njihovi družbi!
Sploh veste, kako težko je biti mlad? Poneumljanje na televiziji, poneumljanje na radiu, poneumljanje na internetu, v revijah, v trgovinah, poneumljene reklame, poneumljena glasba, promoviranje poneumljenih vsebin, vsepovsod, da ti resnično ne uide, četudi bežiš pred njimi! Kako težko je ostati sebi zvest, če nas časi sami želijo vzgojiti v takšen nesmisel!
Nesmisel, ki se v izražanju mladostnikov kaže nekako takole:

'Ei.widm.d.shi.fain.a.pridesh.na.coffee.'
'Ioooi.kk.shm.jsh.bad.she.dobr.d.mam.tebe.tinchy.lada.te.mam.
mwaaa.luw.ya!'

Kaj je to???!
Dvojni w-ji, ipsiloni, črka i namesto črke j, izginuli presledki, še angleščino pačite!
'Luw ya,' kaj je to???!
Ko občutim spoštovanje in ljubezen, si nikoli ne bi dovolila takšnega izražanja!
"Ljubim Te!" pravim, in pri srcu nikakor ni tako lahko, kot se potlej sliši iz ust...

Mene je sram.
Sram me je že zato, ker vem, da mladih ni sram, pa bi jih moralo biti.
Mene je sram! Želim si drugih časov!!!

Oh, ljudje...

Ne bi raje le molčali?
Škoda Vaše je lepote,
da z glasom bi jo v smrt pregnáli!
Za um kupíti, d'narja ni vsote!

Vaše srcé, koliko stane?
In če prav odprem usta,
dobim kaj popusta?!

S cvetovi je cesto zasula pomlad

S cvetovi je cesto zasula pomlad
in jaz sem prevzeta od njenih poti,
ko gledam v lepote in iščem strasti,
se sredi jas z žarki odkriva zaklad.

A kmalu nevihte prinesle so hlad,
nad mano oblak se neznosno vihti,
ki biča, rjuli, strel pušča sledi
in veter hudobni me suče v prepad!

Pred kratkim sonce se še je smejalo,
zdaj že orkan mi v srcé rine trne,
od njega ran sem dobila nemalo!

Nisem želela, da tak' se obrne,
a »druge poti ni,« srcé je dejalo,
»takšna pomlad je, ko On me zavrne!«

Pozavna II.

Večje želje ni na svetu,

kot Njen ujeti zven v dlan, -
da nov navdih bo vzklil poetu,
ko žálno gre v naslednji dan...

Hočem stran! Ponikniti s solzami, da izlijem se v pesem in barve krajev bolj domačih!

Samo, da grem stran in naj srce me odpelje, kamor čuti, da najbolj je prav. Saj niti ne vem, zakaj pravim, da mi ni mar, če tako se bojim in toliko razmišljam in se sprašujem, ali je prav, ali je narobe, ali bi bilo bolje, da podvržem se življenju, kot je, a če vdam se nevšečnosti, kako s tem živeti? Če sreča tako nikdar ne bo vzklila...
Ne vem in vse manj vem in nikoli vem ne dovolj, da znala prav bom ravnati. Zmeda mi razžira razum, kot glavo bi hotelo mi raznesti. Vedem se kot skrajno nezanesljivo in neodgovorno bitje in prav je, da mi ljudje zaradi tega zamerijo. Saj ni sprejemljivo, a nekaj v meni je tako zapuščeno in izgubljeno, da zaspalo samo je v sebi...
Hočem stran!
Stran od teh ljudi in bliže sebi.
Če že mora tako biti, da samota mi je največji prijatelj, rada bi ostala zvesta vsaj sebi. Da najdem kraje bolj domače, to zdaj si obljubljam!
In nikar se ne smejte, morda tudi k vam pridejo časi, ko podobnih čutov postanete jetniki!!!

Motrim v navidezne daljave, ki jim ni konca.
Soba se še nikoli ni zdela tako premajhna.
Iz zvočnikov se razprostrira zvenov preimenitna Beethovnova Tretja,
poleg pa ura še vedno tolče svoj nevzdržni ritem.
Čemu se prepustiti? Čemu verjeti?
Zaplavam v domišljijo svoje razdvojenosti.
Soba se še nikoli ni zdela tako premajhna in moje hrepenenje...
...v srcu ni prostora, kjer bi ga ne mogla najti!

Uzrla lepote sem Tvojih oči

Uzrla lepote sem Tvojih oči,

še preden pogled so mi pokloníle!

In ko razvneto to pot so storile,

se sŕce upiralo je brez moči.

Prevzetno, žareče, zanetil si greh

'z trenutka, ki biti bi moral slučaj,

a v meni ljubezen, oh, ljubi, zakaj?!

Uzrla lepote sem v Tvojih očeh…

In rada iskala bi Tebe še bolj,

v sladkih lepotah, ki vzklijejo z leti,

mi Tebe iskati nikdár ni dovolj!

A v mojih očeh Te sreče ni zreti.

Le čakam in gledam kak' v meni razkol

mi ganjeno sŕce na pol želi streti.

Življenje uide mi, v njem ne boš Ti,

solze ljubezni so up pogasile.

Oh, kako hitro, prehitro 'zgubile

so pesmi veselje, razum in strasti!

Mogoče se solze, mogoče se smeh

bo s pesmimi vračal v spomine kot zdaj,

a vendar le ti rodiš stihov ta raj,

kar lepih besed je, lepota si vseh!

Na svetu

Je pohlep, je zlata nesreča in raj,
na svetu, ki želje ni ga poznati,
kak' tekla bi, če bi znala bežati!
Sŕce, da vzklije, tam bil varen bi kraj!

Da željo živeti imela bi vsaj,
na svetu, v katerem v temi moram stati
in vlak, da ne mogel tu bi obstati,
kjer kriki Ljubljane velijo mi zdaj!

In sŕce otožno več ne miruje
na svetu, kjer tujec soj luči neti,
v mojem se domu svetloba njih snuje –

še zdaj mi ni znano, kaj si želeti
na svetu, kaj vede bodo mi tuje
in znanje mi vse, če znam ne živeti?!

Grem skozi mesto ljubezni in bede

Grem skozi mesto ljubezni in bede,
bežim mimo gneče besed brez izvira…
Ne vem, kam hitim, ne vem, kod utira
se cesta, ne misel, ki skriva razjede.

V vsakih očeh iščem Njega poglède
in kamor gre on, srcé se ozira,
hropeče in zvesto, s polno nemira
čakam Njegovih ust tople besede!

Jetníca sem časa, kruto razklana
od mečev preostrih za mlado srcé,
bila sem brez ščita, oklepa izdana!

A kak' varovati telo, ki ne ve,
da pot je ljubezni grobo obdana,
če k Nedosegljivemu segaš roké...?!

Obzorje neskončnosti

Čakala sem pred zasneženim obzorjem

v soju tihe, skrivnostne beline.

Res verjela sem… in želela…

da pome prideš in rešiš me tišine.

Čakam…

čakam, da pomlad zacveti in s seboj te pripelje…

čakam, da naslednji moj stih pomenil bo veselje…

Čakam…

Nočem dojeti, da te ni…

ne želim razumeti,

da te ne bo,

ko se zdani!

Zakaj…?

Nebogljena sem,

a nihče ne vidi.

Nasmeh pogled v srce zatre.

Zakaj…?

Čakala bom…

čakala bom, da poletni mi dež svoj povedal bo stih,

da poletja žarek sušil moj bo navdih.

Čakala bom…

…in ko nežen jesenski veter šepetal mi bo v uho,

segla proti nebu bom z roko,

da ponovno padala snežink bodo morja

in spet čakala bom v samoti zasneženega obzorja…

Ljubezen?

Razkoli uma, vzdihi bede,
če ljubezen je, zdaj vene.
Če ni je, kaj potem zadene
me v srcé, grení besede?!!

V šoli sedim, pa mi ni mar, kaj govorijo. Niti, kaj pišejo, kaj mislijo.
Sama nisem nikdar zares verjela, da nas šolski sistem uči "pravega znanja." Kot bi nam predavali: "Avto ima štiri kolesa. Avto ima volan. Avto je prevozno sredstvo..." ali: "Knjiga je skupek listov. V njej je z besedami zapisano besedilo..."

Kakšna banalnost! Ali ne prihaja znanje iz nečesa globljega? -
Iz tistega sladkega hrepenenja po učenju, po želji izpopolnjevanja, ko se zavemo človeške težnje k osmisljenju?

Šola se mi tako upira. Ko pogledam obraze, so vsi z mislimi drugje. Sploh kdo uživa?! Ampak učenje bi vedno moralo biti zabavno, naklonjeno! A v šoli ni nikdar!
Morda so moji pogledi na življenje napačni, pogledi na znanje in obstajanje zgrešeni. Morda. In tega nikakor ne tajim. Vendar na svetu ni človeka, ki bi vedel, kaj je prav, kaj narobe.
Kako mi potemtakem lahko vbijajo v glavo življenjske ideale, pravila? V meni je pošastna utesnjenost, upor!

Knjige so mi vedno bile neprecenljiva vrednost, z njimi sem vselej ravnala kot z najbolj dragocenimi, meni nadvse cenjenimi stvarmi. Ko jih prebiram, me obda en izmed najbolj prijetnih občutkov. In v veliko zadovoljstvo mi je, da si tako pridobim znanje, sposobnost razmišljanja, mnenja. Knjige razbremenijo mojo vsakdanjo utesnjenost, ki mi jo venomer ustvarja šola, šolski pouk. Nikoli ne izvem, zakaj tak občutek...

Sem zato neumna? Ker mi ni pri srcu hoditi v šolo? Ker se raje učim počasi, nenačrtno, z leti, po lastni volji? Pa vseeno trdim, da je tako bolj smiselno, bolj učinkovito.
Kajti edino od mene je odvisno, koliko znanja bom iskala, koliko ga našla, koliko sprejela. Pa je v šoli to dovoljeno? So sploh kdaj podpirali dovzetnost do sveta, spremljanje le-tega vsak sleherni trenutek in ali so ob tem dali možnost, da vsak ustvari svoje razmišljanje? Morda pa sistemi le niso tako idilični, kot nam jih prikazujejo!?

Biti vsi povprečni, to je cilj. In vsi bodo zadovoljni. Kajti vsi smo pod oblastjo, svet namreč usmerja le nekaj ljudi, a kaj bi se zgodilo, da bi ljudje imeli zmožnost razviti se nad povprečje? Začeli bi posegati v sisteme, nastala bi strahotna stihija, če ne celo usodna poguba za človeštvo!

Torej, vsi povprečni, vsi srečni.
Mi in oni, nad nami!

Se motim? Oh, v koliko stvareh se motim, pa vendar bi rada nekoč dobila "zdrav" odgovor! Sem zato vredna zgolj posmeha, prezira? Ker se (neumno) upiram? Upiram brez postanka...

Kolikokrat se vprašam, kam grem. Zakaj leta bežijo, zakaj hitim iz dneva v dan, se borim za obstanek; kako žalostno, da že zjutraj vem, kakšen bo dan. Da že pri svojih mladih letih lahko predvidim žalno starost, polno spoznanj, da je življenje spolzelo, še preden se je človek zavedel, da sam praktično ni nikoli zares odločal o svojih poteh, željah. Ni mogel. Niti smel. Pa da bi?
Že zelo mlad bi obstal in propadel - ne glede na izobraženost in sposobnosti.

Čutim, kako me znotraj srcá razjeda, misli me bodejo do krvi, kot ne zna niti najbolj ostra konica!
In tako pogrešam svobodo.
Resnično je ne najdem. Ne sama, niti z drugimi.

Glasba razprostira najlepše dimenzije, polne čistosti, neutesnjenosti. In edino, da bi smela predati njej ves svoj čas življenja, bila bi svobodna. Bila bi čista v duši, kot prvi dan življenja.
Vsi naslednji so me namreč že začeli izoblikovati v nekaj, čemur se danes ne morem ogniti.
Pa bi se izjemno rada - da znala bi biti drugačna! Včasih bolj pametna; da bi znala misliti konstruktivno, včasih (še) bolj neumna; da ne bi tako bolelo!

Ljudje, ni mi všeč, kar iz mene napravite!
Ljubi starši, brat, prijatelji! Ljuba ljubezen! Ljubi vsi, ki me obdajate!
Ni mi všeč, kar iz mene ustvarijo vaše prisotnosti! Niste slabi, kakor tudi jaz ne želim biti, četudi tako mislim. Pustite me za seboj, da propadem v svojem svetu. Preveč bolijo nerazumljeni pogledi, očitki, ko vam ne želim slediti!

Ne dam svojega sveta! Ne prodam sebe pokvarjenim časom! Pripravljena sem propasti v večnosti nerazuma. Žalostno ali pogumno?!

Zaklenem se v svoj svet, nikomur ne odprem. In jočem. In se smejim. In razmišljam. In mi je vseeno. In me skrbi. In se prepričujem, da sem v redu. In se smilim sama sebi. In se počutim varno. In me je strah. In se ničesar ne bojim. In se bojim. In sem ponosna. In se sramujem. In sem. In nisem...

Da vprašala bi, kdo me razume, vsi bi mukoma le skomignili. Pa da bi mene kdo vprašal, če njih razumem, sama bi napravila enako.
Zato nisem nič slabša, kaj šele boljša.

...In že Stritar je zapisal...

'Ta svét, prijatelj! ti ni po volji?
Saj meni se tudi ne zdi nar bolji;
Pa to pomisli: Kdor noče stradati,
Po brinji grozdja ne sme iskati.'

...in imel je tako prav.

Pozavna I.

Svet in nebo, moja pozavna!

Miru in zavetja najlepši kraj
in jezik tvoje govorice,
ki zven je in smisel in raj!

Z objemom osušiš mi lice,
ko solzno brez moči mi vene,
v srcu upov obudiš spet klice!

Kakor sreče pot ognjene
nad megló je sonce vstalo,
da obsije srčne stene -

s tvojo melodijo zalo,
ki nje globin ne znam opeti,
življenja je besed premalo!

Upi in klici

Upi in klici

V preteklih dneh se je sonce poskrilo

za čudne oblake nevihtnih skrbi.

Prosila vihar sem in točo premilo

za žarek, ki toplo solzé osuši,

a nihče me ni slišal, še zdaj je takó,

če kdaj, ko mi bolno srcé krvavi,

s trudnimi udi, z neumno glavó,

z besedami komaj izdavim: »Boli!«

Ko eno sem noč spet prišla pod nebo,

za svojo smrt sem prosíla Bogove,
mi veter preplávil lasé je, nato

zaslišala 'z bližnjih bregov sem glasove:

»Neumnost je vse, kar sme te boleti,

nje pesmic naivnih vsa si prepolna,

kakó boš le, deklica, znala živeti,

če od praznih tegob postala si bolna?«

»Kaj pa Vi veste, nebo, veter, ptice,

za kakšno izgubo srcé mi boleha,

biló ni na svetu nikoli resnice,

laž bolečin mi povzročat' ne neha!

S težo bremena zapadle v pogubo

so moje besede, vsi stihi prosljívi,

ki noč in dan so rotili preljubo,

da verzi pisáli bi se igrivi,

da s smehom srcá zapolníli izgubo

z Njim bi trenutki, nadvse ljubeznivi!

Zgodilo se hitro je moje spoznanje,

kmalu so v žile vdrli mi strupi!

Ko enkrat v mladosti obstanejo sanje,

z leti umrejo življenja vsi upi!«

To še izrečem, nato brez bojazni

krvavo zabrišem boleče sledi

in ko umiram, h komaj opazni

luni na nebu dvignem dlani, -

a ona le jezno nadmé se obrne,

mojim se prošnjam grdó posmehuje,

s hladnih glásom mi tiho odvrne:

»Mnogo poti ti življenje daruje,

pravo izberi, z njo dneve okrási,

srcé od mladostnih naj ran ne vzdihuje,

sama veš, lepi so dani ti časi!«

In res so kmalu zgodila se leta,

ko pela pod lepšim sem nebom veselo!

In žalostno lice več mi ni vélo,

svoj bes umakníla je víhra zakleta!

Dokler si pogledala nisva v oči,

dokler se ljubíla, je skrb bilá proč,

a On je odšel, jaz pa pozno v noč

iz srčne sem rane spet bruhala kri...